FB  IG

Menu

Nezaželeno vedenje

piše: Silvia Trkman

Za vsa nezaželena vedenja imam univerzalen odgovor: veliko se ukvarjajte s svojimi psi! Nezaželenim vedenjem se je resnično mogoče zelo preprosto in elegantno izogniti, če si le lahko privoščimo dovolj intenzivnega ukvarjanja z mladičkom.

To je moja najljubša rešitev – namesto zapletenega, dolgotrajnega in napornega reševanja problemov se jim sama raje izognem. Malo zato, ker sem po naravi dokaj len človek, nekaj pa zato, ker nerada uporabljam besedi "ne" in "fuj" in zato svobodo raje omejujem fizično kot psihično. Kaj natančno to pomeni?

Če začnemo kar s prvo težavo, s katero se sreča vsak novi lastnik: sobna čistoča. Ko se kuža enkrat navadi na opravljanje potrebe v stanovanju, ga je zelo težko prepričati, da zdaj stanovanje ni več primerno mesto za to. Zato svojim mladičkom nikoli ne pustim možnosti, da bi se polulai v stanovanju in prav zavoljo tega razloga nikoli, ampak res nikoli v svojih petnajstih, dvajsetih letih, tega tudi ne bodo storili: kar se namreč Rexi nauči, to Rex zna in mu kaj takega kasneje ne bo niti prišlo na pamet.

Navajanje na sobno čistočo je v tej prvi fazi, preden se kuža prvič polula v stanovanju, povsem preprosto, zahteva pa skrbno in natančno opazovanje vsaj prvih 14 dni, ko je kuža pri hiši: po mojih izkušnjah je zares kritičnih zgolj prvih štirinajst dni in če nam jih bo uspelo prebroditi brez nezgodic, smo najverjetneje rešeni lužic do konca pasjega življenja. Za tak rezultat pa se je, verjemite, res vredno potruditi in si vzeti potreben čas teh prvih štirinajst dni.

To seveda pomeni, da je ta prva dva tedna treba imeti kužka stalno na očeh in ga odnesti ven ob prvi slutnji, da mora morda lulati. Temu je nedvomno tako po vsakem spanju, po hranjenju ali pitju, pa tudi med intenzivno igro: takoj ko začne njegova pozornost uhajati, je to opozorilni znak, da je čas za izlet na prosto.

Kužka je treba stalno in skrbno opazovati, nikoli si ne smemo poskušati prihraniti izleta na prosto: ne pozabite, da je vsak tak izlet dobra naložba za prihodnost.

Kadar kužka ne morete stalno opazovati oziroma kadar se ne ukvarjate intenzivno z njim, ga preprosto zaprite v plastičen boks, ki naj bo mladičkovo prvo ležišče. Kruto? Ne. Mladički morajo pač tudi spati in čisto nič ni narobe s tem, da spijo v boksu in kadar si vi to želite.

Veliko več je narobe s tem, da kužku, ki se je že navadil lulati po stanovanju, glodati pohištvo in trgati kavče in čevlje, prepovedujete stvari, v katere ste ga sami potisnili oziroma mu jih sami omogočili in da ste nanj jezni ali nejevoljni zaradi stvari, ki jih ne razume. Prav zato sem vneta zagovornica boksov. So najbolj elegantna rešitev za lulanje, glodanje, trganje, uničevanje, kopanje in celo vrsto drugih vedenj, ki jih mladič razvije zavoljo čistega dolgočasja. Za kužka predstavlja boks varen brlog in zato hkrati preprečuje stresnost potovanj za psa in je lahko vse življenje njegova potujoča hišica. Poleg tega je kužka, ki je navajen boksa, veliko bolj preprosto vzeti s seboj kamorkoli že, zato mu je tako prihranjeno veliko samevanja.

Zanimivo je, da prav največji nasprotniki boksov hkrati nikoli nikamor ne vzamejo svojega kužka in ga med svojo odsotnostjo mirno zaprejo v kopalnico ali pesjak. Ste res prepričani, da se ima kuža bolje v mrzli kopalnici ali pesjaku kot v boksu ob nogah svojega človeka? In ali ste res prepričani, da je zadovoljstvo vašega psa premo sorazmerno povezano s kvadraturo površine, ki jo lahko nudite svojemu psu?

Priznam, vedno znova me preseneča, da se ljudem pes v boksu smili. La na najinih letih čez lužo ure in ure ždi v boksu, veliko premajhnem za njeno velikost, a največjem še dovoljenem za potovanje v letalski kabini. Vanj se stlači z največjim veseljem, saj takoj ve, da se ji obeta nova pustolovščina, in to brez drugih psov. Zato se kot vsak razvajen najmlajši kuža v tem svojem veliko premajhnem boksu počuti kot v pasjih nebesih: ve, da bo vsaj nekaj tednov moj edini kuža, kar je njena največja želja, ve, da jo čaka vsakodnevni agility in veliko oboževalcev. V svojem malem boksu se ne počuti prav nič slabo in gre vanj prostovoljno, predstavlja ji namreč varnost in domačnost. Če se v njem ne bi tako dobro počutila, bi morala tudi ona bodisi ostati doma ali potovati med prtljago, v nekoliko večjem boksu pač. Kaj mislite, da bi izbrala? In kaj je večje mučenje, pes v boksu ob nogah svojega vodnika in v nenehnem kontaktu z njim ali pes na velikem, lično urejenem vrtu – ampak sam?

Pa se vrnimo k naši izhodiščni temi: če imamo mladička v boksu, kadar se z njim intenzivno ne ukvarjamo, se s tem prisilimo, da se zunaj tega časa s kužkom zares ukvarjamo. To, da kuža divja po stanovanju in nas grize za pete, medtem ko pripravljamo kosilo, ali da nsa vleče za rokav, ko gledamo televizijo, namreč NI ukvarjanje s kužkom. Ukvarjanje s kužkom je, da se v tistem trenutku posvečate zgolj njemu, se z njim igrate in ga česa učite.

In to je to, kar mladiček potrebuje: potrebuje veliko igranja, učenja ali kakršnekoli komunikacije z vami. Če tega dobi dovolj, se problemi nikoli ne bodo pojavili. Problematični so zgolj zdolgočaseni mladički. Zdolgočaseni mladički glodajo pohištvo, uničujejo stanovanja in kopljejo luknje po vrtovih. Če mladiček za to nikoli ne bo imel časa, se česa takega tudi kasneje nikoli ne bo spomnil.

In če za ukvarjanje z mladičkom nimate časa? Če kužka ne morete vzeti v službo, če zanj ne morete najti varstva, če bo moral biti mladiček osem ur ali več ur sam? Potem ga seveda ne morete zapreti v boks, potem si morate ali vzeti dopust ali pa se odločiti za že odraslega psa. Mladiček sam 8 ur pač ne more biti, če nočete, da razvije najrazličnejša nezaželena vedenja.

Če si, nasprotno, vsak dan lahko vzamete dovolj časa za intenzivno ukvarjanje s kužkom, vam zagotavljam, da se vam bo uspelo izogniti vsem težavam.

In če si zares vzamete dovolj časa za intenzivno ukvarjanje s kužkom, potem ga lahko za preostali čas mirne vesti zaprete v boks. Zagotavljam vam, da so mladički, ki del dneva mirno prespijo v boksu, preostali del pa se igrajo s svojimi ljudmi, se z njimi učijo, raziskujejo in sprehajajo, veliko bolj zadovoljni kot tisti mladički, ki jih njihovi ljudje pustijo v hiši, polni za mlade zobke privlačnih predmetov, nato pa ves čas, ki ga lahko namenijo mladičku, porabijo za kričanje, prepovedovanje in tarnanje nad malo pošastjo.

Zdolgočaseni mladički imajo namreč veliko idej, kako si popestriti dan in se poleg tega hitro naučijo, kako pritegniti pozornost. Dobro vedo, katere čevlje je treba odnesti, da bo njihova vodnica kar najhitreje tekla za njimi, in prav tako hitro ugotovijo, da je potrebno za srajčko vleči najmlajšega člana, saj najbolj zabavno vrešči, poleg tega pa se mu v vreščanju najbolj solidarno pridružijo še preostali člani.

Ja, to je razlog, zakaj kužki uničujejo stanovanja, prekopavajo vrtove, lajajo, vlečejo na povodcu, si lovijo rep, ližejo tačke itd. – dolgčas jim je. Zato, če se hočete izogniti receptom za pomirjevala, vam ponujam drugačen recept: agility, obedience, freestyle obedience, coursing, canicross, flying disc, fly-ball … Možnosti je nešteto. Pomembno je le to, da s kužkom nekaj počnete. Saj zato ga tudi imate, mar ne?