piše: Silvia Trkman

Nedavno tega sem pred vnetim zagovornikom zateznih in bodečih ovratnic spet morala zagovarjati "šolanje brez prisile". Za naše kliker pse sem med pogovorom slišala, češ da so razvajeni, da delajo zgolj tedaj, ko jim to ustreza itd.

Spet me je rešil moj najmočnejši in neizpodbitni argument: moji psi. Moji ljubi psi, ki jim vedno ustreza delati in ki so razvajeni zgolj, če je definicija razvajenosti to, da se z njimi vsak dan ukvarjam – in niti približno ne, če govorimo o tem, da kdaj pa kdaj tudi ne ubogajo.

Mojega nasprotnika so hitro prepričali in mu celo zbudili zanimanje za v klasičnih kinoloških krogih sicer zloglasno "šolanje brez prisile". Na tak glas je šolanje brez prisile prišlo zgolj zato, ker so se s tem geslom okitili tudi vsi tisti, ki sicer sploh ne šolajo, "brez prisile" pa zagovarjajo zgolj zato, ker se pač lepo sliši in je to zadnje čase sila moderno.

To so ljudje, ki sicer res ne uporabljajo prisile in se nezaželenih vedenj res ne lotijo s silo, toda hkrati tudi brez prisile ne šolajo, kar pomeni, da nezaželenih vedenj ne zatirajo, zaželenih pa ne učijo, ampak psu pač preprosto pustijo, da dela, kar hoče, in se kar najmanj vtikajo vanj, se pustijo vleči po ulicah, izsiljevati za pozornost in potrpežljivo prenašajo vse drugo pasje teroriziranje, vključno z renčanjem med hranjenjem, med glodanjem kosti itd.

No, to zame ni "šolanje brez prisile". To je zame zgolj in samo nešolanje, ki pa v resnici ni nič boljše od šolanja s prisilo. Drznem si celo reči, da je še slabše! V takem odnosu ni srečen ne pes in ne njegov vodnik. Vodnik zato ne, ker ga njegov pes izsiljuje, renči nanj ali ga morda po potrebi celo ugrizne, pes pa zato ne, ker si kot vsaka krdelna žival želi dobrega, zanesljivega in predvidljivega sodelavca, a od svojega vodnika kljub vsem svojim prizadevanjem ne dobi nobenega odziva.

Kaj namreč psi hočejo?

Z mnenji, da psi komaj čakajo, da se bodo povzpeli na vodilni položaj in jih je zato treba vsak dan nekajkrat obrniti na hrbet in občasno pošteno stresti za vratno gubo, se že ne strinjam. Če bi krdelo res delovalo tako, ne bi bilo kdove kako funkcionalno, vodja bi imel bistveno preveč dela z metanjem podrejenih na hrbet, da bi lahko skrbel za dobrobit krdela. Dobro krdelo funkcionira brez stalnih konfliktov.

Moji psički, denimo, sta dolgo živeli brez vsakih konfliktov in z njunega vedenja je bilo povsem nemogoče ugotoviti, kdo je tu glavni. To je postalo očitno šele, ko se je mlajša odločila, da je napočil njen čas. To je bilo prvič, ko je starejša pokazala zobe in nanjo zarenčala in potem še nekaj tednov vztrajala, da je mlajša na sprehodih hodila za njo, ji umikala pogled itd. Takoj, ko se je La vdala v usodo podrejene, so se zadeve umirile, in Lo ji je spet dopuščala vse privilegije, ki jih La kot podrejena, vsaj po klasičnih knjigah sodeč, ne bi smela imeti.

Podobno funkcionira tudi naše krdelo. Dokler konfliktov ni, je psom vse dovoljeno, priznati moram namreč, da se ne držim prav nobenega od "krdelnih pravil": moji psi gredo vedno prvi čez vrata, dovoljeno jim je spati kjerkoli si želijo, obračanje a hrbet in stresanje za vratno gubo pa tako ali tako nista del mojega odnosa do psov.

Pretirano poudarjanje nadrejenega položaja po mojem mnenju kaže zgolj na to, da vanj očitno dvomimo: saj veste, o stvareh, ki so povsem jasne, ni potrebno govoriti. Obsedenost s podrejanjem psa kaže zgolj na to, da se na našem položaju počutimo ogrožene in zato psu zgolj daje vtis, da morda res nismo tako zelo dobri vodje, če v to še sami dvomimo.

Zato namesto stalnega podrejanja svetujem: šolanje!

Psa vsak dan pošteno zaposlite, vedite se kot dober vodja krdela, ki zna organizirati delo in je vedno poln idej, kaj vse bi se še dalo narediti, pa vaš kuža v vaše vodstvo nikoli ne bo niti podvomil. Take dvome imajo največkrat zgolj psi, s katerimi vodniki ne delajo dovolj, da bi imeli občutek življenja v krdelu in se zato počutijo prisiljeni, da krdelo organizirajo sami – tako pač, da se postavijo na njegov vrh.

"Ne-šolati brez prisile" zato nikakor ni to, kar sama tako goreče zagovarjam; pod "nešolanje brez prisile" se jaz že ne podpišem. "Nešolati brez prisile" je nadvse lahko, a v tem ne vidim nobenega smisla, celo manj kot v šolanju s prisilo. Še več, psa toplo odsvetujem vsem, ki ga ne mislijo šolati oziroma z njim vsak dan intenzivno delati.

Mislim, da s tem tudi rešimo morebitne nesporazume o tem, kako lahko avstralske ovčarje, bradate škotske ovčarje (bearded collije) in podobne pasme priporočam začetnikom … Te pasme priporočam zato, ker domnevam in imam za povsem samoumevno, da VSAK skrbnik psa VSAK dan dela z njim, gre pri dveh mesecih v (dobro!) malo šolo in se nato do konca pasjega življenja vsak dan intenzivno ukvarja s psom. Vsem tistim, ki si tega ne morejo privoščiti, vsem tistim torej, ki za psa ali nimajo toliko časa ali nimajo toliko interesa, pa psa sploh NE priporočam. Ne teh in tudi ne drugih pasem!

Psa in vse odgovornosti, stroške in potrebna prilagajanja, povezana z lastništvom psa, si je smiselno omisliti zgolj in samo, če nameravate s psom tudi kaj delati. Pod "kaj delati s psom" seveda ne merim nujno na tekmovalno udejstvovanje v katerikoli disciplini (čprav tudi to toplo priporočam, saj nas prav tekme silijo v stalno preizkušanje in posledično izboljševanje lastnih tehnik šolanja), vsekakor pa se mi zdi nujno, da vsak pes vsak dan dobi za svojo pasmo in starost potrebno dozo učenja, igre (in to tudi s svojimi ljudmi, ne zgolj drugimi psi!) in sprehajanja.

Skratka: nikakor nisem zagovornik "nešolanja brez prisile", čeprav se pogosto izdaja za "šolanje brez prisile". Zame je "šolanje brez prisile" namreč več kot zgolj izogibanje vsaki sili: ne gre torej zgolj za to, da se nezaželenih vedenj ne lotimo s silo, ampak predvsem za to, da psa brez sile naučimo alternativnih zaželenih vedenj, se pravi, da psa brez zategovanja naučimo hoje brez vlečenja, pozdravljanja obiskovalcev s "sedi" ali z igračko v gobčku namesto s skakanjem itd.

Šolanje brez prisile torej nikakor ne pomeni, da psu pustimo vse, kar hoče: pomeni zgolj to, da pes hoče delati to, kar hočemo mi. Pes torej res dela, kar hoče, ampak ker šolamo in ne zgolj "nešolamo", pes hoče to, kar mi hočemo – ker smo ga prepričali, da edino to deluje. To pa nam bodo kužki, bistri kot so, verjeli zgolj in samo, če bomo skrajno in povsem dosledni.

Očitek, da je "šolanje brez prisile" popustljiva in permisivna vzgoja, ki daje rezultate zgolj tedaj, ko se pes ravno tako počuti, zato niti po naključju ni na mestu. Ta očitek je na mestu zgolj za "nešolanje brez prisile" in se je na "šolanje brez prisile" obesil zgolj zato, ker nekateri ljudje, ki sploh ne šolajo, za svoje nešolanje najdejo lepo ime v "šolanju brez prisile". Gre torej zgolj za zlorabo imena.

Pravo "šolanje brez prisile" je skrajno dosledno in daje zanesljive rezultate: dokaz za to je že to, da po tem načelu šolajo živali za uporabo v ameriški vojski in za vrsto drugih pomembnih nalog, kjer si živali ne morejo privoščiti, da delajo le, kadar se njim zahoče. Oziroma da priznamo vso resnico "šolanja brez prisile": živali, šolane na ta način, res delajo samo, kadar to hočejo, TODA – za razliko od s silo šolanih psov, ki v bistvu nočejo delati, a zaradi grožnje s silo vseeno delajo; psi, šolani brez prisile, delajo vedno, ker to vedno hočejo, ker pač radi delajo.

Ja, če pse šolamo na ta način, psi radi delajo. Vsa pasja zgodovina je v znamenju dela in psi še vedno radi delajo – če jim to predstavimo kot zabavno, koristno in zanimivo dejavnost, če jih uspešno prepričamo, da je prav to tisto, kar si sami najbolj želijo. V to jih bomo zlahka prepričali tako, da jih v delo ne bomo silili – psi namreč res radi delajo in edini razlog, zakaj splošno mnenje meni drugače, je to, da splošno mnenje še vedno sodi na podlagi psov, ki so šolani s silo – in zato seveda res ne delajo radi. A zgolj in samo zato.

Sama pa hočem, da moji psi delajo zase, v lastno veselje in zadovoljstvo. Tudi na tej točki se nekateri lasično razmišljujoči ljudje stare šole, ki uči o psih in njihovih gospodarjih, ne bodo strinjali. Hočejo namreč, da psi delajo zanje. Ne za nagrado, ne iz lastnega veselja, ampak zanje. No, meni je taka miselnost povsem tuja. Sama raje vidim, da moji psi delajo z mano, ne zame, ampak zase. Zato, ker verjamem, da so psi dovolj pametni, da najboljše delajo, kadar delajo zase. Ne pod prisilo, ampak zavoljo lastnega veselja in navdušenja nad delom, za lastno zadovoljstvo.

"Brez prisile" torej DA, ampak še vedno ŠOLANJE in ne zgolj leporečje, šolanje in ne zgolj govoričenje o stvareh, ki so trenutno v modi in ki se lepo slišijo.