piše: Silvia Trkman

Mladičke preprosto obožujem. Vse mladičke in vso njihovo enrgijo, njihovo razigranost, radovednost in neugnanost. Delo z mladički mi je v največje zadovoljstvo in vsakega mladička se veselim že leta, preden ga sploh dobim; razmišljam, česa vse ga moram naučiti in kako bom to storila, nato pa neznansko uživam v vsakem trenutku s svojim novim kužkom.

Zato me vedno znova preseneča, da za vse ni tako: za nekatere ljudi so mladički zgolj neprijetna nadloga, naporno obdobje, ki ga je pač treba pretrpeti in ob tem pridelati čimmanj zgrizenih čevljev in polulanih preprog.

Mladički so zaradi svoje neznanske energije res lahko kar velik napor za novega lastnika, še zlasti seveda, če le-ta ne ve, kako ukrepati z malo pošastjo, zato bomo tokrat poskušali svetovati, kako se lahko izognemo tipičnim težavam, ki jih srečujemo ob vzgoji mladička.

Izogibanje težavam se seveda začne že s pravilno in premišljeno izbiro pasme, nadaljuje z iskanjem dobrega vzreditelja in kar najbolj primernih in zdravih staršev mladička.

Kdaj po mladička?

Mnenj o tem, koliko časa naj mladiček ostane v leglu, je veliko – razlog za to pa je, da univerzalnega odgovora ni. Poenostavljeno rečeno, rekli bi lahko, da je vse skupaj odvisno predvsem od tega, kaj od kužka pričakujete, koliko časa imate zanj, v kakšnih razmerah je živel prej in v kakšnih bo potem, pa seveda od pasme in mladičkovega individualnega razvoja.

Zelo zaposlenim družinam, v katerih bi moral biti mladiček sam po osem ur in več, tako ali tako svetujem, da se odločijo za že odraslega psa. Tistim, ki bodo mladičku lahko posvečali kar nekaj pozornosti, vendar se za kužka odločajo predvsem v želji po prijetnem spremljevalcu na sprehodih, priporočam, da vzamejo kužka pri osmih tednih starosti, saj mladiček potrebuje vsaj toliko časa, da se nauči vseh zakonitosti komuniciranja z drugimi pripadniki svoje vrste, se pravi, da mu pasji jezik ne dela več težav.

Sama hočem mladička pri sedmih tednih. Razlog za to je v tem, da mi ni tako zelo pomembno, da bi se moj kuža odlično razumel z drugimi psi, kot mi je neskončno pomembno, da se odlično razume z menoj, da se do popolnosti nauči mojega jezika, mojega načina komuniciranja.

Vendar pa poudarjam, da si mladička pri sedmih tednih lahko privoščimo le, če mu lahko nadaljnjih nekaj tednov namenimo ves svoj čas, ga intenzivno socializiramo in se z njim igramo vsaj toliko časa, kot bi se z njim igrali njegovi bratci in sestrice. Preden se odločimo za tako mladega psička, se torej vprašajmo, ali imamo toliko časa in energije kot pet kužkov, starih 7 tednov.

V tednih navedena starost je spet zgolj okvirna in zelo odvisna od pasme: sama sem videla že leglo pettedenskih mladičkov, ki so bili že pravi korenjaki, zelo samostojni in že skoraj primerni za oddajo, pa tudi osemtedenskega mladička, ki po mojem mnenju še ne bi smel zapustiti legla, saj je bil še povsem nebogljen.

Do različnih mnenj o tem, kdaj naj bi mladički zapustili mamo, prihaja tudi zato, ker je odgovor odvisen tudi od tega, v kakšnih razmerah mladiček živi. Čim bolj so razmere idealne, čim več socializacije ima psiček z različnimi okolji, šumi, ljudmi in psi že pri vzreditelju in čim bolj stabilna je njegova mama, tem manj je pomembno, kdaj bo leglo zapustil. Pri mladičkih, ki živijo v slabih razmerah, brez kakršnihkoli stikov z drugimi ljudmi in psi pa je še najmanj škode, če kužka vzamemo čimprej.

Izbira mladička v leglu

Nekoč je veljalo, da nam je usojen prvi mladiček, ki pride do nas. Ta način izbire niti ni kdove kako napačen, bržkone gre za radovednega, živahnega, pogumnega mladička, s katerim bomo res imeli veliko veselja.

Vseeno pa moramo vedeti, da so mladički včasih tudi utrujeni, zaposleni s čim drugim itd. in da je pametno odločitev težko sprejeti zgolj na podlagi prvega vtisa. Zato priporočam, da mladičke od šestega tedna naprej redno obiskujemo, spremljamo njihov razvoj, se posvetujemo z vzrediteljem in da se odločimo na podlagi vseh zbranih informacij. Naredimo lahko tudi test, ki preizkuša psičkov rang, njegovo pripravljenost za učenje in sodelovanje s človekom, plašnost, odzive na določene dražljaje itd. Različne oblike testov dobimo na internetu, vse pa preizkušajo podobne sestavine psičkovega temperamenta.

Bržkone najbolj nepogrešljiva informacija pri izbiri pa je mnenje vzreditelja. Vzreditelji, ki so videli odraščati že kar nekaj kužkov te pasme in zanje poiskali že kar nekaj novih domov, nam bodo najlaže in najboljše svetovali. Sama zato vedno poiščem take vzreditelje, ki jim lahko popolnoma zaupam in si še nikoli nisem sama izbirala mladiča, delno preprosto zato, ker me s svojo ljubkostjo prepričajo prav vsi in bi najraje vzela kar vse.

Prvi dan z novim kužkom

Kot sem že napisala v uvodu, sama že nekaj let, preden dobim mladička, razmišljam, kaj vse ga moram naučiti, zato si lahko predstavljate, kako naporen je njegov prvi dan z mano. Zavoljo istega razloga pa še noben od mojih mladičkov ponoči ni imel težav s spanjem, vsi utrujeni zaspijo že pred mano in razen za mladičke nujnega nočnega lulanja pridno prespijo tudi vse naslednje noči.

Moj nasvet je zato, da mladička vzamemo pri vzreditelju zjutraj in da mu posvetimo ves dan, učimo ga novih stvari, mu razkažemo novi dom, se z njim čimveč igramo itd. Po zadnjem večernem izhodu ga položimo v boks ob našo posteljo in lahko ste prepričani, da boste vsi sladko spali. Osem ur mladiček sicer ne more zdržati brez lulanja, a če bo zaprt v boksu, vas bo na to tako ali tako opozoril s cviljenjem, saj kužki na svoje ležišče praviloma ne lulajo. Takrat ga odnesemo ven, počakamo, da opravi potrebno in takoj nazaj – pa brez igre, prosim !

Priznati moram, da meni to nikoli ne uspe, mladičkasti čari namreč name delujejo tudi sredi noči in preprosto si ne morem pomagati, da se z mladičkom ne bi tudi malce poigrala, čeprav dobro vem, da se mi bo to maščevalo in da me bo mali bistroumnež kmalu začel zbujati zgolj zato, da bi se z njim igrala. Ampak ker sem kljub temu, da sem pregovorno znana ljubiteljica dolgega spanja, še večja ljubiteljica mladičkov, jim to prav nič ne zamerim, se pa dobro zavedam, v kaj se podajam, zato se mi zdi tole opozorilo zelo na mestu za vse tiste, ki morajo ob šestih zjutraj izpod odeje in katerih nadrejeni ne opravičujejo izostankov iz službe zaradi nočnega igranja z mladički. Zato ne pozabimo: lulat in spat, brez igre!

Pa še nekaj vnaprejšnjih odgovorov na možne ugovore na predlagani bojni načrt, kako kužka pripraviti do nočnega spanja.

Kužka nočete imeti zaprtega v boksu? Brez skrbi, če se boste z mladičkom čez dan ukvarjali tako intenzivno, kot je to pri mladičkih nujno, bo nadvse zadovoljen, da bo lahko tudi spal in boks mu bo prijetno in varno zatočišče, kar vam bo prišlo nadvse prav na potovanjih in v vrsti drugih primerov.

Uporaba boksa pri vzgoji mladička ponavadi tudi prepreči nastanek ločitvenega sindroma: pri mladičkih, ki so navajeni spati v boksu med vašo prisotnostjo, ni tako velike razlike med vašo prisotnostjo in odsotnostjo kot pri mladičkih, ki so najaveni na še tesnejši kontakt z vami tudi med spanjem. Na boks navajenega kužka lahko zelo postopno in elegantno navajate na to, da mirno spi v boksu tudi, ko ste malo stran od njega, nato celo v drugi sobi in končno zunaj doma.

S tem odgovorimo tudi na drug možni ugovor: da namreč vi pa nočete, da bi se kuža navadil spati zraven vas, ker ga sicer tega ne boste mogli več nikoli odvaditi.

No, vsi moji mladički spijo ob moji postelji in noben nima težav, ko jih nato preselim v drugo sobo. Ko se to zgodi, se počutijo že povsem varne zgolj ob vednosti o moji navzočnosti v drugi sobi in imajo že povsem izoblikovane spalne navade, dobro že vedo, da je noč čas za spanje in da jim bom sporočila, ko se razmere spremenijo in je čas za sprehod, pa tudi to, da o tem, kdaj je temu tako, ne sprejemam njihovega mnenja. Še več, do tedaj, ko jih preselim v drugo sobo, že zelo dobro vedo, kako zelo nezanimiva sem med spanjem in zato prav nič ne protestirajo.

Zakaj pa ponavadi protestirajo mladički? Zavoljo preprostega razloga, da so do prejšnjega dne spali skupaj z bratci in sestricami, zdaj pa se kar naenkrat znajdejo sami, v novem, neznanem in zastrašujočem okolju.

"Stara šola" svetuje, da jih tam tudi pustite kljub njihovim klicem na pomoč. Moj nasvet pa je, da jim ponudimo varnost, ki jo potrebujejo kot nebogljeni mladički in jih nato vzgojimo v samozavestne, zadovoljne in ljubljene pse, ki te varnosti ne bodo več potrebovali in bodo povsem zadovoljno spali kjerkoli že boste želeli: ker nam bodo zaupali, saj jih še nikoli nismo pustili v zastrašujočem, neznanem in novem okolju. Če jih bomo kot mladičke pustili jokati same, nam tega upravičeno nikoli več ne bodo verjeli.

Ne pozabimo, da se doživljaji v najzgodnejšem otroštvu vtisnejo za vse življenje. Poskrbimo, da se jim bo namesto samotnih precviljenih noči vtisnilo čimveč pozitivnih, zaupanja zbujajočih doživljajev!

Koliko sprehajanja?

Koliko kužka sprehajati je eno najpogostejših vprašanj novih lastnikov: koliko kužka sprehajati, da pokuri nekaj svoje neznanske energije in nam da vsaj malo mir in ne da bi s pretiranim sprehajanjem škodili njegovim sklepom?

S to dilemo se sama nikoli ne srečam: ker imava z mladičkom toliko dela z igranjem, učenjem in socializiranjem, obenem pa mladički veliko spio, za klasične sprehode preprosto nimava časa. Seveda se tudi sprehajava, a sprehajava se po mestih, železniških postajah, trgovinskih centrih in drugih okoljih, ki nudijo veliko možnosti za socializacijo z različnimi ljudmi, zvoki, okolji, živalmi itd. Za klasične sprehode pa nimava časa, mladiček jih prostovoljno prespi, medtem ko sprehajam odrasle pse.

Zagotavljam vam, da je mladičkovo energijo veliko lažje pokuriti z učenjem, socializiranjem in igranjem kot zgolj sprehajanjem. Sama izbiram same hiperaktivne mladičke hiperaktivnih pasem, pa še nimajo dovolj energije za vse, kar sem se v zadnjih nekaj letih odločila, da jih moram naučiti. Imajo pa bistveno preveč energije, da bi jo bilo možno pokuriti zgolj s sprehajanjem.

Zato je moj nasvet preprosto ta, da mladička sploh ne sprehajajte v klasičnem pomenu in da s svojim časom naredite boljšo naložbo: čimveč se igrajte s svojim mladičkom, čimbolje ga socializirajte in čimveč ga naučite – in to ne zgolj klasičnih povelj, kot so sedi in prostor, ampak predvsem vseh navad, za katere bi želeli, da jih ima, saj se s tem najlažje izognete temu, da izoblikuje kakšne take navade, ki si je ne bi želeli (lajanje, skakanje po ljudeh, uničevanje pohištva, kopanje lukenj, lovljenje repa itd.). Kužka zaposlite so te mere, da za kaj takega preprosto ne bo imel časa!

Sama začnem zares sprehajati mladička šele po četrtem mesecu, pa še takrat izbiram same "izobraževalne" kraje: gozdove in manj zahtevne hribe, ki mu pomagajo pri razvijanju koordinacije, travnike z veliko drugih prijaznih psov, reke in jezera itd. Čimveč različnih okolij mladiček spozna, tem bolje mu bo šlo pri vsakem nadaljnjem in manj strašljiva se mu bodo zdela še tako strašljiva okolja.

Socializacija je za mlade pse zares nadvse pomembna zadeva - in še enkrat naj poudarim, da s socializacijo NE razumem nesokončnega igranja z drugimi psi, ampak spoznavanje, da različna okolja, šumi, ljudje in živali niso zastrašujoči, ampak zgolj normalen del sveta.

Ker imam sama po naravi nadvse plašno pasmo, ki zahteva veliko socializacije, še predvsem seveda, če od nje pričakujem delo tudi v najbolj ekstremnih razmerah, vsemu hrupu in vrvežu na svetovnih prvenstvih itd. navkljub, se mi to zdi tako zelo samoumevno, da kdaj pa kdaj preprosto pozabim razložiti smisel in samo definicijo socializacije.

Tako sva, denimo, nedavno tega z enim od tečajnikov v mali šoli ugotavljala, zakaj ima njegov kuža ves čas rep med nogami, odklanja hrano in igračko, ves čas pogleduje naokrog, se oblizuje, zeha in kaže še vse druge znake stresa. Vprašala sem torej, ali se morda boji psov? Ne, mi je zagotovil lastnik. Se boji ljudi, šumov s ceste, prometa? Ne, ničesar se ne boji, mi je zagotavljal lastnik. Pes pa je bil vedno bolj prestrašen … Zato mi ni bilo povsem jasno, kako lahko lastnik tako suvereno trdi, da se pes ničesar ne boji. Za vsak primer sem preverila, kako pogosto je to preveril v novih okoljih in ga vprašala, kako pogosto pelje psa na območja zunaj njunih stalnih sprehajalnih poti. Kako, kam, me je vprašal - saj ima velik vrt, se tam nateče, tako da razen na cepljenjih še ni bil nikjer … Na vrtu pa ni psov, ljudi, avtomobilov … In se jih zato torej ne boji … Žalostno, mar ne?

Grizenje, skakanje, uničevanje, lulanje, renčanje itd.

Seznam težav, ki mi jih opisujejo lastniki psov sega v neskončnost. Praktično vsi od opisanih problemov izvirajo iz dejstva, da se s svojimi mladički ne ukvarjajo dovolj ali pa nezaželena vedenja nehote spodbujajo namesto zavirajo.

Zato vsem lastnikom svetujem, da vse obroke hranijo iz roke kot serijo nagrad za delo z njimi. Kruto? Zakaj le? Psi radi delajo in ta "režim" lastnikom predlagam zato, da NJIH prisilim, da z mladičkom delajo vsak dan, po 4-krat na dan, mladičkom pa s tem zagotovim kar največ prijetnega druženja s svojimi ljudmi. Morda je to torej kruto do prezaposlenih ljudi, ki si težko vzamejo toliko časa, za mladičke pa tak način hranjenja zagotavlja žur štirikrat na dan. Lastniki tako mladičke mimogrede vzgojijo v prijetne kužke, vedno pripravljene sodelovati in jih tako obvarujejo pred vsemi resničnimi krutostmi, ki jih morda sicer čakajo na njihovi poti.

Še enkrat tega načina hranjenja NE svetujem zato, da bi mladičke prisilili v sodelovanje. Mladički tako ali tako radi sodelujejo. Ta način svetujem zato, ker si nekateri lastniki ne vzamejo dovolj časa za svoje mladičke; s tem hočem NJIH prisiliti, da sodelujejo s svojimi mladički, saj se večinoma ne zavedajo v polni meri, kaj vse jih lahko čaka, če se z mladičkom ne bodo dovolj ukvarjali.

V teh učnih seansah lahko svojega mladička naučite vsega, kar si želite, da bi znal kot odrasel pes: poleg vseh osnovnih vaj poslušnosti tudi tega, da je bolje ostati z vsem štirimi na tleh kot pa skakati po ljudeh, da z vlečenjem nikamor ne prideš, pozornost na vodnika pa te pripelje kamorkoli že si želiš, da grizenje za hlače in rokave sploh ni tako zabavno kot igranje z igračkami, da grizenje rok boli in zato zaključi igro, da je lulati na travi bolje kot v stanovanju, saj prinaša nagrado, da je svet sicer zanimiv, a da je najbolj zanimiv vodnik itd.

Poleg tega taki polno zaposleni mladički nimajo časa za uničevanje pohištva in kopanje lukenj po vrtu, kaj takega, da bi renčali na vodnika pa jim sploh ne pride na misel, saj dobro vedo, da je njihov vodnik vir vseh najbolj zabavnih stvari v življenju in da ni prav nobenega razloga, zakaj bi sami morali oblikovati svoje krdelo, če se tako dobro počutijo v krdelu, v katerem živijo.

Za zaključek

Mladička je treba vzeti izza ograje domačega vrta, ga seznaniti s čimveč različnimi okolji, se z njim čimveč igrati in kar najbolj zaposliti njegove sive celice. – Če za to nimamo časa, se za mladička raje ne odločimo. To je moj prvi nasvet vsem, ki iščejo "pasmo za začetnike, ki jim ne bi vzela preveč časa": Takih pasem ni.

VSI mladički vam bodo vzeli veliko časa in če vas to straši in ne veseli, se za mladiča raje sploh ne odločite.

To je vedno moj prvi nasvet. Moj drugi nasvet je, da temeljito razmislite, preden se odločite za pasmo, in se po možnosti posvetujte z nekom, ki ima veliko izkušenj z različnimi pasmami, z inštuktorji v pasjih šolah, denimo, ki so v stalnem stiku z najrazličnejšimi pasmami, jih spremljajo od mladičkov naprej in vedo, katere težave lahko pri različnih pasmah pričakujete. Zato se za prvi nasvet lahko obrnete nanje.

Nato sledijo pogovori z vzreditelji in drugimi poznavalci izbrane pasme, izbira mladiča in končno ure in ure ukvarjanja z mladičkom. O tem, kakšen bo vaš kuža kot odrasel pes seveda delno odloča njegova genetska zasnova, v največji meri pa o njegovem značaju odločajo prvi štirje meseci, predvsem obdobje med šestim in šestnajstim tednom.

Zato naj vam ne bo odveč, da v tem času kar največ časa posvetite svojemu mladičku. Zdaj se namreč odloča, kako bo potekalo vajinih nadaljnjih 15,20 let.