Ne uporabljate klikerja?

Ker je preveč zapleteno?

piše: Silvia Trkman

No, naj vam zaupam veliko skrivnost: sploh ni zapleteno, zelo preprosto je. Veliko bolj preprosto kot klasično šolanje. Poteka hitreje, laže, daje boljše rezultate in predvsem – ne škodi! Nasprotno pa so klasične metode škodile že mnogim psom: ena sama napačna korekcija ob napačnem času in kak bolj občutljiv pes vam morda nikoli več ne bo zaupal.

Pri kliker treningu je vse veliko bolj preprosto: en napačen klik vas stane natančno en briketek, ki bo pozabljen v času naslednjih petih klikov. Ampak vam nikoli ne uspe klikniti ob pravem trenutku? No, tega ne verjamem. Če bi bilo to res, svojega psa tudi po klasičnih metodah ne bi mogli ničesar naučiti. Torej vam le ne gre tako slabo. Pri preprostih, dolgotrajnih vedenjih tako ali tako ne morete zgrešiti. Vaja pa dela mojstra in kmalu se boste izurili tudi v lovljenju kratkih, bliskovitih vedenj – kdaj pa kdaj vam česa morda ne bo uspelo ujeti, toda nedvomno je to še najlažje doseči s klikerjem.

Ja, zato uporabljam kliker: ker je najlaže. Stisniti kliker ob pravem času je veliko laže kot izreči besedo. Poleg tega je laže tudi za psa, saj je bolj distinktiven zvok od katerekoli besede: besedo mora pes še premisliti, klik pa se zareže v možgane. Nekako tako kot šolski zvonec: iz svojih šolskih dni se še prav dobro spomnjam, da je reakcijski čas na zvonec veliko krajši kot reakcijski čas na stavek "šolske ure je konec".

Znaki in signali so v uporabi prav zaradi svoje hitre in preproste prepoznave. Si predstavljate, da bi prometne znake nadomestile table z napisi, kakšno vedenje se od vas pričakuje v prometu? Seveda bi šlo tudi tako, toda ali ni z znaki preprosteje? Najprej se jih moramo sicer naučiti, a ko jih osvojimo, gre z znaki veliko laže, kot bi šlo z besedami.

Enako velja za kliker: seveda ga lahko nadomestimo z besedo, a če si vzamemo 10 minut za privajanje na kliker, bo učenje za psa v nadaljevanju veliko lažje. Zvok klikerja je pač za psa laže in hitreje razpoznaven kot katerakoli beseda. – To pa je tudi edina prednost klikerja pred besedo. Kliker metoda namreč ne zahteva uporabe klikerja, zahteva pa filozofijo šolanja z inštrumentalnim pogojevanjem.

Kliker torej zgolj natančneje in za psa bolj razpoznavno označi vedenje, ki nam je všeč in ki ga bomo nagradili. Klik psu pove, da si za vedenje v tistem trenutku, ko sliši klik, zasluži nagrado in da je nagrada že na poti. To je v kratkem vsa teorija kliker treninga. Preprosto, mar ne?

Če si zapomnite ta en in edini stavek, namreč ta, da je kliker marker zaželenega vedenja in da psu pove, da si je ravnokar zaslužil nagrado, ki je že na poti, potem veste vse. Potem odpadejo vsa vprašanja tipa (1) – "ali moram po vsakem kliku nagrajevati", (2) – "ali kliknem po ukazu ali pred njim", (3) – "ali sem pri psu, ki sem ga učil s pomočjo klikerja, za vedno obsojen na kliker in brikete v žepu" itd.

Taka vprašanja me vedno znova užalostijo, še zlasti, ko jih izrečejo ljudje s klikerjem v roki: preden vzamete v roke kliker, morate razumeti zgolj to, da je klik znak, da si je kuža z vedenjem v času klika zaslužil nagrado, in odgovori na vsa vprašanja bodo jasni.

Jasno je namreč, da:

1. Da, po vsakem kliku je treba nagrajevati. Klik za psa nikoli ne bo nagrada, zakaj le bi bil lahko katerikoli zvok nagrada za psa? Klik je zgolj informacija, da je nagrada na poti, in ga NIKOLI ne morete uporabljati brez nagrade. Vsakemu kliku sledi nagrada, in to celo, če ste kliknili nenamerno ali ob napačnem trenutku.

2. Kliker trening ne pozna ukazov. Klik je način, kako psu kar najbolj nedvoumno in natančno povemo, katero vedenje bomo nagrajevali. To vedenje bomo, ko ga bomo dokončno izoblikovali, poimenovali in potem ime tega vedenja uporabljali za to, da to vedenje tudi izzovemo. Dokler pes vedenja stoodstotno ne obvlada, povelja sploh ne uporabljamo. Če pa pes vedenje že pozna in želimo to vedenje zgolj izboljšati, denimo, položaj pri vaji "poleg", potem psu seveda lahko poveljujemo "poleg", počakamo na položaj, ki je najbližje idealnemu, nato pa kliknemo in psa nagradimo. Klik vedenje označi in ga prav zato, ker psu pove, da je nagrada na poti, zaključi. Psu pove, da si je nagrado že zaslužil in s tem vedenje prekine. Po kliku lahko zgolj še nagradimo.

3. Kliker trening je način UČENJA. Ko pes enkrat vajo zna in jo z veseljem opravlja, ne potrebujemo ne klikerja ne briketkov. Kdaj pa kdaj je sicer še potrebno nagrajevanje (še posebno, če vedenje samo po sebi za psa ni nagrajujoče), klik pred nagrajevanjem pa ni potreben, saj pes že ve, zakaj smo ga nagradili. Kliker zato potrebujemo zgolj za učenje ali izboljševanje določenih vaj. Ko kuža vaje že zna, kliker potrebujemo veliko manj, kot potrebujejo vodniki klasično izšolanih psov vrvico ali kako drugo obliko grožnje.

Še nekaj klasičnih, večno ponavljajočih se vprašanj o kliker treningu:

Ali lahko kliknem večkrat, kadar sem posebej zadovoljen z delom psa?

Ne, vsakemu kliku sledi nagrada. Kadar smo še posebej zadovoljni, kliknemo še vedno zgolj enkrat, a nato svoje zadovoljstvo pokažemo s še prav posebnim navdušenjem in s še posebej slastnim priboljškom.

Ali moramo nujno nagrajevati s hrano?

Ne. Hrano se v kliker treningu veliko uporablja zato, ker omogoča veliko ponovitev v kratkem času. Po želji pa lahko nagrajujemo tudi z igro ali s čemerkoli, kar je za našega psa nagrajujoče. Nagrade lahko po želji kombiniramo in izmenjujemo.

Zakaj sploh potrebujemo kliker, če vedno potrebujemo tudi nagrado?

Klikerja ne potrebujemo, če smo sposobni nagrado dostaviti v pasji gobec, dokler se pes še vede tako, kot nam je všeč. To je zelo preprosto pri statičnih vajah tipa "sedi", "prostor" in "stoj". Zaplete pa se že, če želimo nagrajevati za hitro usedanje ali uleganje. Še toliko težje je dovolj hitro dati hrano v pasji gobec pri dinamičnih vajah, predvsem pa tedaj, ko jih pes opravlja s polno hitrostjo in še toliko bolj, ko je daleč stran od nas. Pri takih vedenjih nam je kliker nadvse dobrodošla pomoč, saj nam dovoljuje, da nagrajujemo z zamikom: če kliknemo v trenutku, ko pes izvaja določeno vedenje, to psu zelo natančno pove, za kaj ga bomo nagradili, tudi če tega vedenja v trenutku nagrajevanja ne izvaja več: pri kliker treningu je namreč pomemben trenutek klika in ne trenutek nagrajevanja, zato je timing s klikerjem bistveno lažji, še zlasti pri dinamičnih, kratkotrajnih vedenjih.

Zakaj prav klik in ne beseda, kot je npr. "priden"?

Kot smo že napisali, je pri kliker treningu za vodnika lažji timing, za psa pa je lažja prepoznava in interpretacija, zato je zelo dobrodošel pripomoček pri šolanju, seveda pa niti po naključju ni nujno potreben. Kliker trening je mogoč tudi brez klikerja, uporabljamo lahko tudi besedo, a po možnosti krajšo in bolj enozvočno, kot je "priden". Besedica "to", denimo, je že boljša izbira, še bolje pa deluje tlesk ali kak drug zvok, ki ni čustveno obarvan in je za razliko od besed vedno enak. Če se odločite za besedo ali zvok, tako besedo ali zvok lahko uporabljate zgolj v ta namen. Beseda ali zvok sta zelo uporabna v primerih, ko klikerja nimamo pri roki in zato vsem toplo priporočam tudi uporabo besede ali določenega zvoka, kadar pa načrtno učimo nekaj, se le splača iz predala izbrskati tudi kliker.

Ali s svojim klikanjem motim druge pse, ki jih učimo na kliker?

Psi se hitro naučijo, kateri klik je namenjen njim in kateri ne. Prvič, ko se bo naš kliker kuža znašel v okoliščinah, kjer klikajo tudi drugi ljudje, bo sicer nekoliko zmeden, a gre za vprašanje nekaj minut, potem pa mu bo kristalno jasno, kateri klik je "njegov" in kateri ne. Prav tako ne prihaja do večje zmede, kadar imamo sami dva ali več psov. Novega vedenja tako ali tako lahko hkrati učimo zgolj enega psa, v tem času naj bodo drugi psi v drugem prostoru. Kliker bodo sicer slišali, a bodo dobro vedeli, da ni namenjen njim.