piše: Silvia Trkman

Lajčkino rodovniško ime je Simply the Best, Preprosto najboljša. Ime sem izbrala sama, to je bila moja prva misel, ko sem zagledala malo puhasto kepico. Od tega dne dalje sem v to vedno in povsem prepričana in od tega dne dalje to La tudi vsak dan večkrat povem. Ker slovensko pač ne razume, ji to lahko povem zgolj z navdušenjem v glasu, s pogostim nagrajevanjem in prepuščanjem vseh zmag v igri.

Ja, še enkrat in spet: moji psi zmagajo v vseh igrah. To je bržkone najbolj občutljivo področje, področje, na katerem se moji tečajniki najbolj zdrznejo, najbolj delikatno področje za to, da jih spravi v dvom: "Ampak! Ampak jaz sem pa slišal, da mora vedno zmagati vodnik! Vodja vedno zmaga."

Zamislimo si za trenutek dva različna načina vodenja podjetja. Šef A svojim delavcem nenehno ukazuje, za njihovo delo jih nikoli ne pohvali, jih slabo plača, zasluge za vsak njihov uspeh na delovnem mestu si prilasti sam, nikoli jim ne pusti niti majhnih osebnih zmag, stalno jih kritizira in ponižuje, nikoli ne pokaže navdušenja nad njihovim delom … Šef B ne ukazuje, ima pa vedno kakšno idejo, v katero smer naj bi steklo delo zaposlenih, vsako izboljšavo takoj opazi in jo navdušeno pohvali, svojim delavcem priznava vse njihove talente in zasluge in se trudi, da bi njegovi delavci opravljali delo z veseljem.

Kateri delavci bodo prej začeli stavkati? Bodo delavci prej zapustili šefa A ali šefa B? Kateri delavci se bodo prej uprli in poskusili ustanoviti svoje podjetje? Položaj katerega od šefov je v večji nevarnosti?

Svojo kinološko pot sem začela v najstniških letih, letih, ko smo najbolj občutljivi, kar zadeva avtoritete, ko odločno zavračamo argument avtoritete in zahtevamo avtoriteto argumentov. Moji osnovnošolski in srednješolski učitelji še vedno pomnijo, da sem bila na to še posebej občutljiva; avtoritete sem vedno odločno zavračala in kljub odličnim ocenam svojim profesorjem povzročala veliko sivih las. Ta moj odpor do argumentov avtoritete in iskanje avtoritete argumentov me je tudi napeljal na študij filozofije – pa tudi na izbiro moje metode šolanja psov.

Kaj dosti izbire pri izbiri metode šolanja pravzaprav niti nisem imela, moj prvi pes, čisto pravi samojed, mi je namreč na las podoben v zavračanju argumentov avtoritete, šefovstva v stilu šefa A. Tudi on je svojim učiteljem povzročil marsikateri siv las, nikoli ni bil pripravljen na kompromise in za vsak zato je zahteval svoj zakaj. Bil je povsem nepodkupljiv in povsem nepodredljiv. Ker sta bili to edini metodi, ki jih je takratna kinologija poznala, je bil za takratno kinologijo nerešljiv primer.

Priznani slovenski kinologi so mi razložili, da se takega psa ne da šolati in naj si raje omislim drugega psa. Nekaj mesecev kasneje je naredil izpit iz poslušnosti z drugim najboljšim rezultatom v skupini, nekaj let kasneje pa postal državni prvak v agilityju, dvakrat zapored zastopal slovenske barve na svetovnih prvenstvih in še danes velja za najuspešnejšega agility samojeda vseh časov. Njemu se moram zahvaliti praktično za vse, kar vem o šolanju. Ja, priznam: knjig o šolanju sploh ne berem. Ali se namreč z njimi ne strinjam in me zgolj spravijo v slabo voljo ali pa me je vsega naučil že Aiken. Kliker metodo sem uporabljaja vrsto let, preden sem prvič slišala za kliker. In se klikerju kot takemu nato še dolgo izogibala, dokler mi ni pred devetimi leti prvega klikerja poslala neka Američanka: šele takrat sem v metodo vključila tudi kliker in ugotovila, da gre tako res še laže.

No, če se povrnemo k naši temi: to, da nočem biti šef A, vem že od nekdaj, odpor do takega odnosa imam že od zibelke naprej, nočem ne imeti šefov A ne biti komurkoli šef A. Če že moram biti šef, hočem biti šef B.Zato moji psi zmagajo v vseh igrah, nenehno jih hvalim in nagrajujem in jim vedno in povsod dajem vedeti, da so preprosto najboljši. Zato to tudi so. Zato radi delajo, zato delajo z vsem srcem in zato vedno dajo vse od sebe.

Pri ovčarkah to morda ni edini način; pri ovčarjih delujejo tudi stare metode groženj in podkupovanja. Je pa nedvomno najboljši način. Zgolj samozavesten pes, prepričan v svoj prav, bo dal vse od sebe, zato svojim psom prepustim vse zmage in vsak njihov tek, vsako njihovo dejanje naredim zmagovalno.

Ali s tem tvegam, da bodo nekoč zahtevali alfa položaj? Ne. Zadovoljni, samozavestni delavci šefa B pač nimajo nobenega razloga, da bi se upirali. Zakaj bi se moji psi uprli, če pa jih nikoli v nič ne silim in jim ves čas nudim občutek zmagoslavja? Kaj ne bi prej zahtevali zamenjav šefa, če bi jim ves čas razlagala, da so slabi, nemočni in neumni, da jim še igračke nikoli ne uspe potegniti iz mojih rok?

Mojim psom ves čas razlagam, da so najpametnejši, najlepši in najmočnejši. Moji psi se vedno počutijo naj, naj. Zato se Aiken, sicer po naravi izredno dominanten samec, ne upira več: zakaj le bi se upiral? Zato se Lo, po naravi izredno plašna psička, počuti dovolj močno in pomembno, da si upa delati tudi v okoliščinah, kjer jo je strah – če jaz mislim, da ona lahko, potem ona pač lahko. Zato La, že po naravi samozavestna in prepričana v svoj prav, kar kipi od samozavesti in zato z lahkoto premaga preostali svet za 6 sekund – in to na ravni, kjer o zmagovalcih praviloma odločajo stotinke sekunde. Tako ali drugače, moji psi so vedno zmagovalci. Vedno zmagajo v vseh igrah, po vsaki tekmi se počutijo kot svetovni prvaki, na svojem mestu se tako zelo dobro pošutijo, da ne vidijo nobene potrebe po ustanavljanju svojega podjetja.

Skrivnost, kako do take situacije, pa seveda ni zgolj v tem, da psi zmagajo v vseh igrah, ampak predvsem v tem, da se čutijo del podjetja! Da se počutijo kot del nečesa, da so zaželeni, potrebni in pomembni. Psi se lotijo ustanavljanja svojega podjetja namreč zgolj v dveh primerih: kadar ne sprejmejo argumenta avtoritete in zahtevajo avtoriteto argumenta ali kadar se sploh ne čutijo del podjetja, kadar se jim zdi, da podjetje sploh ne funkcionira, da šef sploh nikoli ni navzoč, da sploh ne opravlja svoje funkcije organizatorja dela in jih prepušča same sebi in se zato čutijo dolžne, da končno sami organizirajo krdelo. To sta dva rizična dejavnika – in ne zmaga v igri!

Seveda, kadar sta že na delu en ali drug od zgoraj omenjenih rizičnih dejavnikov, zmagovanje v igri ni več na mestu, vaša glavna skrb mora v tem primeru postati izboljšavanje podjetja oziroma v drugem primeru ustanavljanje krdela. Toda če se kuža že upira, to pomeni, da ste že veliko zamudili, da vas čaka dolga in naporna pot, na kateri boste potrebovali pomoč strokovnjaka. Če pa boste svoje podjetje začeli graditi takoj ob prihodu novega člana, če ste vestno organizirali delo v svojem podjetju in vsak dan pridno delali, si lahko privoščite, da svojemu psu pustite zmagati v toliko igrah, kot vam to uspe, pa vam še vedno drznem obljubiti, da vaš pes nikoli ne bo pokazal nobene želje po zasedbi vodilnega mesta.