Nadaljuje se … Francija (2)

Francozi so radi nekaj posebnega. To izdajajo že šesti prsti na njihovih ovčarskih psih: medtem ko v večini držav odstranjujejo pete prste na zadnjih nogah, Francozi za svoje ovčarske pasme zahtevajo kar dva slednika. – Zakaj? Ker so pač Francozi …

Tudi njihova tekmovanja v agilityju se v marsičem razlikujejo od tekmovanj drugod po Evropi. Prva in nedvomno nadvse dobrodošla razlika je, da v Franciji za najmanj denarja dobite največ tekov: startnina za tekme v Franciji je namreč le 11 evrov, na vsaki tekmi pa tečejo po štiri parkurje, in sicer trikrat agility in enkrat jumping, ki pa ga Francozi ne jemljejo preveč resno. Razen enega teka so vsi teki "open", se pravi, da so odprti za vse pse (mešance in rodovniške) vseh kategorij (A1,A2,A3). Francozi imajo še dodatno kategorijo za otroke do 16 let, imenovano espoir, kjer lahko brez startnine tečejo otroci s svojimi psi ali psi svojih staršev ali prijateljev, in sicer tudi tedaj, če z istim psom že nekdo teče na isti tekmi. Vsi otroci na podeltivi dobijo posebna darila, najboljši pa se kvalificirajo na mladinsko državno prvenstvo, ki je vsako leto novembra v Parizu.

Zanimivo je tudi to, da je Francija ena redkih držav, kjer je moški spol v agilityju bolje zastopan kot ženski. Resnici na ljubo pa je treba priznati, da je temu tako predvsem zato, ker je Francija dokaj kmečka dežela, kjer je gospodinjstvo edini konjiček večine žensk. Takoj, ko greste na tekmo v mesto, pa se razmerje spremeni ženskemu spolu v prid.

V primerjavi z drugim delom Evrope Francozi tudi nimajo razredov za majhne, srednje in velike pse, imajo pa razred A za majhne kužke do 37 cm (medtem ko je drugod po Evropi omejitev za ta razred telesna višina 35 cm), razred B za srednje velike pse do 47 cm plečne višine (pri nas do 43 cm), razred C za druge pse in razred D za molosoidne pasme , ki skačejo na višini razreda B (45 cm). Treba pa je priznati, da razred D kdaj pa kdaj že meji na mučenje psov. Sto kilogramov težkega psa ni lahko spraviti celo čez 45 cm visoko oviro, za zares velike in težke pse pa so velika težava premajhni predori in preozke ali prestrme ovire s kontaktnimi conami.

Tudi zastopanost pasem je na francoskih tekmah precej drugačna kot drugje po svetu. Mejni ovčarji so pogostejši šele v zadnjih letih in še vedno niso množično zastopani na njihovih tekmah. Pravzaprav jih le malokje lahko vidite tako malo kot prav v Franciji. Raznovrstnost pasem je v Franciji res neverjetna, veliko je belgijskih ovčarjev, beauceronov, labradorcev, različnih lovskih pasem in vseh drugih pasem, ki jih lahko srečamo v francoskih gospodinjstvih.

zelo številčna sta tudi razreda A in B. V razredu B prevladujejo pirenejski ovčarji in različni terierji, sheltijev je presenetljivo malo: bržkone so sheltiji le prenežne dušice za francoski način vadbe. V razredu A je predvsem veliko kavalirčkov, kodrov in terierčkov, v vseh razredih pa srečamo tudi veliko mešančkov, saj je teh v Franciji daleč največ. Med osmimi milijoni francoskih psov je namreč le 170 tisoč rodovniških psov, kar v odstotkih pomeni, da je zgolj 2% psov v Franciji rodovniških. V agilityju je ta odstotek seveda nekoliko drugačen, bolj v prid rodovniškim psom, vendar tekmuje tudi veliko mešančkov.

In še nekaj je drugače na francoskih tekmah: ozračje. Francozi so pač zanni po svojem "savoir vivre" in vsaka tekma je zanje pravi piknik; na tekme hodijo vsi bližnji in daljni sorodniki in prijatelji tekmovalcev, vedno pa seveda prinesejo veliko hrane in pijače, mize, stole in šotore, glasno navijajo za vse udeležence in resnično znajo ceniti dobre pse. Če smo nekoliko zlobni: morda zato, ker jih vidijo tako malo … Navijaška kultura je tam na res visoki ravni, agility pa množično priljubljen šport.

Tudi na splošno so vsi kinološki športi – poleg agilityja in klasičnega šolanja predvsem mondioring (posebna vrsta šolanja obrambnih psov) in canicross (tek v naravi s psom, navezanim okoli pasu) – zelo množično in vsesplošno priznani. Francozi imajo namreč dolgo kinološko tradicijo, več avtohtonih pasem in zares veliko število psov (po številu psov jih prekašajo zgolj Rusi in Nemci) ter predvsem v preteklosti veliko zaslug z razvoj mednarodne kinologije. O tem govorijo tudi številne kinološke tujke, ki so večinoma prevzete prav iz francoščine: kupirati izhaja iz fr. besede couper (rezati), aportiranje iz fr. besede apporter (prinesti), palisada iz fr. besede la palissade, parkur iz le parcours itd.

Tudi agility ima v Franciji dolgo zgodovino; prav tam je bilo tudi prvo evropsko prvenstvo daljnega leta 1992. V primerjavi z drugimi državami pa se način vadbe in vodenja v vsem tem času ni bistveno spremenil in dandanašnji bržkone malokje tako malo vedo o šolanju psov kot prav v Franciji. Šolanje psov brez prisile je v Franciji prava redkost. Razlog za to je največkrat: neznanje. Zato iz Francije dobivam največ povabil na seminarje, kjer pa se srečujem z najbolj osnovnimi vprašanji.

Tudi sicer kinološka izobraževanost v Franciji ni na najvišji ravni, povsem normalno se jim zdi, da pes pri treh mesecih že zna slalom in le redki vzreditelji sploh ne pomislijo na slikanje kolkov. Veliko psov živi na prostem, na kmečkih dvoriščih, umazani so in polni zajedalcev. Neverjetno priljubljene so tudi trgovine z malimi živalmi, v katerih prodajajo tudi pse: večinoma brez rodovnikov in sumljivega izvora. Naravnost strašljivo je, kako malo je o tem izobražena francoska javnost in kako malo kampanj je za prepoved prodaje mladičkov v trgovinah. V trgovinah veliko ljudi še vedno kupuje mladičke, ki so seveda pogosto bolni, brez izjeme pa jim manjka socializacija iz legla … Francozi trdijo, da mladički v njihove trgovine prihajajo iz vzhodne Evrope, vendar imajo tudi sami kar nekaj vzrediteljev, ki so svoje mladičke pripravljeni prodati v trgovine. V Franciji namreč veliko ljudi živi od vzreje psov – kar seveda ni prav nič posebnega, če ostanejo odgovorni za svoje pse in predani svoji pasmi. Temu, žal, ponavadi ni tako, nekateri vzreditelji psice parijo več let ob vsaki gonitvi in mladičke prodajo komurkoli, brez vprašanj in brez kakršnihkoli nasvetov. Zato imajo Francozi tudi veliko problemov z zavrženimi psi – o čemer pa največkrat molčijo.

Francozi so goreči zagovorniki kupiranja in so ga verjetno zato prepovedali zadnji v EU. Kupiranje repov je pravzaprav še vedno dovoljeno, kupiranje uhljev pa so prepovedali šele nedavno tega – nekateri vzreditelji, vsaj vzreditelji pirenejskih ovčarjev, pa uhlje še vedno kupirajo, saj pravijo, da to sodi k ohranjanju francoske tradicije.

Hja, Francozom gre res veliko očitati. Toda … Četudi za Norveško govori bistveno več razlogov, Francija le ostaja moja najljubša država.

Bržkone je Francija edina država, kjer popolni neznanci v hipu postanejo tvoji najboljši prijatelji, ki te nadaljnjih deset let in več goreče vabijo na počitnice, se te vedno znova pristno razveselijo in vidno uživajo, ko te gostijo.

To poletje so nas gostili lastniki Lajčkine sestrice, pri rem pa je tako intenzivno sodelovala vsa družina, da smo se kmalu počutili bolj doma kot v Sloveniji in ob koncu le s težavo odšli. Za povabilo na počitnice pa sploh ni treba imeti sorodnika njihovega psa: mene so Francozi takoj posvojili že zato, ker tekmujem s francosko pasmo.

Francija je država odprtih, sproščenih, spontanih in neznansko prijaznih ljudi, vedno pripravljenih na pogovor ob dobri večerji in dobrem vinu, država prečudovite Azurne obale, romantične Provanse, veličastnih Pirenejev, visokih Alp, divje atlantske obale z vetrovno in od vsega odmaknjene Bretanije in seveda Pariza z vsem bliščem in bedo …

V Franciji sta samo dve možnosti: ali se zaljubiš na prvi pogled ali pa je nikoli ne vzljubiš …