Prevelika za dve strani

piše: Silvia Trkman

Francozi so vse tisto, kar Švicarji niso – in obratno. Temperamentni so, glasni in prav nič zadržani, kdaj pa kdaj celo vsiljivi, a vedno dovolj šarmantni, da jim tega človek ne more zameriti.

Francija je ena največjih evropskih držav, po velikosti jo prekašata zgolj Rusija in Ukrajina. Od severa do juga Francije je kar tisoč kilometrov, enako od zahoda do vzhoda, 60 % vsega ozemlja pa je namenjenega poljedelstvu, ki je glavna gospodarska panoga Francije. Tako lahko rečemo, da je Francija, izvzemši nekaj velemest tipa Pariz, Marseille in Lyon (ki so njihova največja tri mesta – pri čemer ima Pariz kar desetkrat toliko prebivalcev kot Marseille ali Lyon) nadvse kmečka država, z razmeroma nizko izobrazbo prebivalstva in koncentracijo vseh intelektualcev v Parizu, kjer si lahko naročite najdražjo kavo v Evropi in poleg veliko blišča lahko vidite tudi veliko revščine.

Za Francijo pravzaprav ne govori veliko dejstev. Nenehna napetost med priseljenci in skrajnimi desničarji, močna centralizacija, revščina vasi in blišč Pariza, malo izobražencev in veliko nepismenih, pa tudi zelo tradicionalen – beri nasilen – odnos do psov. Tako grobega ravnanja s psi kot v Franciji dejansko nisem videla nikjer drugje.

V Franciji je povsem normalno, da pri vseh oblikah šolanja psov, od male šole do agilityja, uporabljajo prisilo, bolj ali manj grobe potege s povodcem, kričanje in stresanje za vrat. Drugih načinov ravnanja s psi pravzaprav niti ne poznajo, večina Francozov namreč govori le francosko, zato jim literatura v angleščini ni dostopna in res šele nedavno tega so tudi v Franciji začeli govoriti o tako imenovanem kliker treningu in drugih, psom prijaznih načinih šolanja. Velika večina pasjih trenerjev pa je do teh novih metod še vedno nezaupljiva in celo tisti, ki jih je La, bržkone eden najbolj znanih psov v Franciji, saj si jo zaradi svoje francoske krvi radi nekoliko lastijo, povsem prepričala, si v kritičnih trenutkih ne morejo pomagati in še vedno radi po francosko kakega psa zgrabijo za vrat. Francoski temperament je res kar težko zadrževati in kljub vsem argumentom in dokazom si kar nekako ne morejo pomagati.

Toda kljub tem njihovim občasnim izbruhom ni nikoli nobenega dvoma, da imajo Francozi pse radi. Imajo zares veliko psov in Francija je nedvomno najbolj "dog-friendly" država, v kateri sem kadarkoli bila. Zdi se, da v Franciji vsi potujejo s svojimi psi, psi imajo dovoljen vstop tako rekoč povsod, v velikem številu jih namreč vidimo sredi velemest, na vlakih, letališčih, v barih in restavracijah, pa seveda v vseh hotelih in kampih.

V Franciji ima svojega psa tudi skoraj vsak klošar. Večinoma imajo pse, ki jih najdejo na ulici, nikoli pa ne bom pozabila klošarja iz Toulousa, ki je nadvse ponosen lastnik daleč najlepšega beaucerona, ki sem ga kadarkoli videla. Ta pes je nedvomno vreden več denarja, kot ga bo njegov lastnik kadarkoli videl, a francoski klošarji so prav posebna vrsta ljudi. Njihova povprečna razgledanost je verjetno višja od francoskega povprečja, večinoma gre za svetovljane z izdelanim nazorom in s ponosom, ki seveda ni naprodaj. Zato sem prepričana, da tudi ta beauceron ne bo nikoli naprodaj in da živi prijetno pasje življenje. Velika večina psov si lahko zgolj želi, da bi bila vedno s svojim človekom – pa čeprav na ulici.

Tudi sicer je ponos kar obilno prisoten dejavnik v Franciji. Francozi niso prav nič skromni, pridni in ponižni. Polni so samih sebe in težko prenašajo poraze. To je čutiti tudi v pasjih športih: vsakega selektorja njihove agility reprezentance, ki ne prinese domov dovolj medalj, še isto leto odstavijo. Lanski selektor se v tej vlogi nedvomno ne bo več pojavil, saj je bilo lani (2003) prvič, ko Francozi sploh niso stopili na zmagovalne stopničke. To so še toliko teže prenesli, ker so svetovno prvenstvo organizirali prav oni in je bilo zato francoskih navijačev še več kot sicer.

Francoski navijači so namreč vedno najštevilnejši, najbolj glasni in vedno polni pričakovanj in tudi zato svoji ekipi selektorji prav nič ne prizanašajo. Vsi člani ekipe imajo naporne fizične treninge in so pod močnim psihičnim pritiskom. Biti v Franciji član državne reprezentance je vse kaj drugega kot pri nas, tam namreč vsi čutijo odgovornost do svojih 10 tisoč navijačev – in kdaj pa kdaj jim spodleti prav zato, ker vse vzamejo tako hudo resno. Tako hudo resno, da zaradi tega kdaj pa kdaj trpijo tudi psi. Vsi, ki redno spremljajo svetovna prvenstva, se še spomnijo francoskega tervurna, ki je začel po podrti oviri prestrašeno krožiti po dvorani in se ni več upal približati svoji vodnici.

To, da znajo biti Francozi do svojih psov precej grobi, ni nikakršna skrivnost. Mene je povsem pretresel že prvi agility trening, ki sem ga videla v Franciji: postavili so namreč dokaj zahteven parkur in nato po njem na povodcu vlekli tudi popolne začetnike, vključno nekaj mesecev stare mladiče. najbolj živo se spominjam 3-mesečnega bernskega planšarja, ki so ga, povsem očitno proti njegovi volji, vlekli čez ovire. Vse skupaj res ni bilo niti malo podobno agilityju in bila sem povsem zgrožena. Predvsem zato, ker sem pred tem videvala le pse, ki jih pošiljajo na svetovna prvenstva in ki vedno znova navdušijo dvorano.

Žal gre zgolj za nekaj izjemnih psov, s svojim načinom treninga pa v francoskih klubih uničujejo ogromno število psov in če si ogledamo katerokoli njihovo tekmo, je povprečje naravnost porazno. Psi delajo počasi in brez kakršnegakoli navdušenja, povsem očitno zgolj zaradi dolžnosti. Njihove treninge namreč preživijo le zares psihično trdni in nagonski psi. Prav zato so Francozi do nedavnega na svetovna prvenstva pošiljali predvsem belgijske ovčarje, zlati malinoise, ki so naravnost pisani na francoski način šolanja. Šele v zadnjem času se v njihovi ekipi pojavlja vse več mejnih ovčarjev, ki pa so povsem drugačnega tipa kot drugje. Bistveno močnejši niso samo po zgradbi, ampak tudi po karakterju, saj je francoski temperament za povprečnega mejnega ovčarja prevelik zalogaj.

Toda francozi si to lahko privoščijo. Francija je namreč še ena tistih gromozanskih držav z za nas nepredstavljivimi 58 milijoni prebivalcev in osmimi milijonov psov! Veliko večino psov s svojim načinom šolanja sicer uničijo, tisti, ki preživijo, pa so res izjemni psi, ki z lahkoto in z več sekund prednosti zmagujejo na svetovnih prvenstvih.

Ti psi so sicer bistveno slabše izšolani kot večina drugih, ki jih videvamo na svetovnih prvenstvih. Kontaktne cone francoskih psov so namreč največkrat zgolj loterija, izdelava teh con pa je nedvomno znatno bolj odvisna od sreče kot od šolanja, toda tečejo s srcem in – kapo dol – čeprav Francozi ne znajo šolati psov, pa jih vsekakor znajo voditi.

V svoje vodenje vložijo toliko energije, da pse skozi parkur dobesedno vlečejo in že zaradi njihovega vpitja "allez, allez, allez" ni mogoče spregledati, da je v parkurju Francoz. Dejansko obstaja izraz "francoski način vodenja", ki pomeni, da je vodnik ves čas pred psom, da dela veliko menjav pred psom in psa nenehno in kdaj pa kdaj kar agresivno izsiljuje v kratke obrate. Takšen način vodenja zadnja leta nenehno zmaguje, posvojil ga je že cel agility svet.

Francija še vedno ostaja država z največ medaljami na evropskih in svetovnih prvenstvih v agilityju: pohvalijo se lahko s kar 24 medaljami, od tega jih imajo kar 12 zlatih! Christine Charpentier, to leto selektor njihove reprezentance, je tudi doslej edina tekmovalka, ki se lahko pohvali s kar dvema zlatima medaljama s svetovnih prvenstev, saj je s svojim mejnim ovčarjem Macom zmagala leta 1998 in 1999.

Nedvomno si Francoze zapomnimo tudi po nenavadnih pasmah, s katerimi so prišli nenavadno daleč: vrsto let je v njihovi ekipi velikih psov, ki je 1998 tudi dosegla prvo oziroma leta 1999 drugo mesto, tekel sibirski husky, leta 1997 smo na drugem metu individualno videli beaucerona, leta 2001 so presenetili z briardom, ki je bil prav tako drugi. V razredu majhnih in srednjih psov pa jim ne gre tako dobro, majhni kužki verjetno še teže prenašajo francoski način šolanja. Njihov verjetno najboljši mali pes je bil bostonski terier, najuspešnejša v srednjem razredu pa pirenejska ovčarka Mira, ki smo jo letos že drugič videli na stopničkah.

Francozi res vedno poskrbijo, da so opaženi, pa naj bo to zaradi pasemske sestave njihove ekipe, njihove glasnosti ali pa zaradi doseženih rezultatov. Francija je pač država z dolgo kinološko zgodovino in s kar nekaj pomembnimi rezultati z najrazličnejših kinoloških prireditev. In čeprav Francozom lahko marsikaj očitamo, jim moramo tudi priznati, da le so nekaj posebnega. Tudi zato si zaslužijo nadaljevanje v naslednjem članku …