Menu

Pasja Amerika

piše: Silvia Trkman

Potovanja so bila vedno moj način življenja in povsod v Evropi se počutim kot doma. Amerika pa me nikoli ni prepričala, odbijala me je s svojo velikostjo, politiko, ekonomijo, mišljenjem. A vseeno je bila priložnost prevelika, da bi jo izpustila.

Tako sem mrzlega februarskega jutra za mesec dni odletela v Ameriko. Pravzaprav sva odleteli v Ameriko: jaz in La, ki je potovala z menoj v kabini in povsem očarala vse uslužbence in vse potnike. Kot pač La zna.

Amerika je velika dežela velikih nasprotij. Na eni strani milijonska mesta brez pedi trave, na drugi podeželje, ki nima podobe naših vasi, ampak ima vsaka hiša okoli še nekaj hektarov zemlje, do njih pa vodijo makadamske dovozne poti. Na eni strani nepredstavljivo bogastvo nekaterih posameznikov, ki si gradijo ekstravagantne hiše na kalifornijski obali, na drugi strani velika revščina, gromozanska naselja prikolic in zabojnikov, polna ljudi, ki živijo v za življenje neprimernih razmerah. Na eni strani z letopnimi operacijami sperfekcionalizirane postave, na drugi za kak cent pretežki posamezniki v trenirkah, belih nogavicah in športnih copatih – kako zelo ameriško … Na eni strani država nasilja, na drugi strani država pretirane vljudnosti in politične korektnosti, ki meji že na sterilnost.

In potem psi … Na eni strani država z največjim problemom zavrženih psov, država z milijoni prebivalcev, ki se za psa odločijo po trenutni modi in se v nekaj mesecih premislijo, država z milijoni zavetišč za zavržene živali, na drugi strani pa država, kjer lastniki psov porabijo milijone dolarjev samo za priboljške in prehrano kužkov, pa za njihovo nego in modne dodatke.

Pasji trg je v Ameriki res velikanski, obstaja nešteto specializiranih trgovin za pse, velikih kot večji slovenski supermarket, pa pasjih kiropraktikov, pasjih trenerjev, pasjih svetovalcev, pasjih sprehajalcev. V Ameriki se neznansko veliko število ljudi lahko (dobro) preživlja s pasjimi posli, ogromno ljudi se profesionalno ukvarja z negovanjem (striženjem, kopanjem, krtačenjem) psov. V pasje salone namreč vozijo tako rekoč vse pse, ne le tiste, ki jih je treba striči oziroma trimati.

To pa še zdaleč ni vse. V Ameriki so pasji hoteli, kjer ima vsak pes svojo sobo s televizijo, imajo pa seveda tudi bazen, masažni salon, fitness za pse itd. Enodnevna oskrba psa v takem hotelu stane desetkrat več kot v hotelu za ljudi s petimi zvezdicami … Obstajajo tudi pasje pekarne, kjer lahko kot v pravi slaščičarni izberete iz vitrine katero od lično pripravljenih slaščic za pse … V teh pekarnah prodajajo tudi klobučke, vabila in prtičke za praznovanje pasjih rojstnih dnevov!

Hja, Amerika se na tržno gospodarstvo res dobro spozna. A vse drugo jim je povsem tuje. Povsem jih je presenetila, denimo, moja psička La, ki je kot prava deklica iz Vzhoda arogantno zavihala nos nad vsem multifukncionalnimi fancy igračkami, ki so jih ji ponujali v eni od trgovin, in se nato skoraj prodala za teniško žogico.

La, ki se najraje igra s teniškimi žogicami, palčkami in praznimi plastenkami in ki ji navadni pasji briketki ne dišijo nič manj kot priboljški v obliki srčkov, muckov in kužkov, je bila za Američane res pravi kulturni šok. Ko sem čisto po naključju slišala ogorčen pogovor o neki grozno neodgovorni lastnici, ki svojega psa sploh ne krtači in mu ne striže krempljev, sem seveda takoj komentirala, da neodgovornost tiči nekje drugje. Tudi mojih psov ne krtačim, a jih počeše podrast, po kateri vsak dan tekajo. Tudi jim ne strižem kremplejv, ker si jih sami obrusijo na sprehodih. Sprehajanje psov pa je nekaj, česar Amertičani ne počno. In pika. Od tod tudi vseh nešteto tipično ameriških težav – od predolgih krempljev, pa vse do popolnoma nesocializiranih in agresivnih psov.

V mestih sprehajajo pse poklicni sprehajalci, ki gor in dol po ulici peljejo po 10 psov na povodcu, kar pa po mojih kriterijih nikakor ni sprehod. Na podeželju psov prav tako ne sprehajajo , jih pa trikrat na dan spustijo na vrt … Zato so bili povsem šokirani nad informacijo, da se v Sloveniji od vsakega lastnika psa pričakuje, da vsaj eno uro sprehaja svojega psa. Vsak dan.

Zelo jih je zanimal tudi naš sistem vzrejnih pregledov, obveznega slikanja kolkov itd., saj imajo sami velike težave s tako imenovanimi tovarnami psov. Te producirajo neskončno število psov, ki največkrat končajo v enem od neskončno veliko zavetišč. Pri njih namreč dobijo rodovnik vsi psi, ki so potomci rodovniških staršev, in ljudje lahko te pse neomejeno parijo naprej. Prav zato vsi odgovorni vzreditelji pse, ki jih prodajo za hišne ljubljenčke (v pet homes, kot sami pravijo), prodajo po pogodbi, ki zahteva obvezno sterilizacijo oziroma kastracijo. Veliko takih lastnikov bi se namreč odločilo za mladičke samo zato, ker so ljubki.

Takih nevednih lastnikov brez kakršnegakoli kinološkega znanja je v Ameriki resnično veliko. Na srečo pa jih nisem imela priložnosti spoznati. Na agility seminarje pač hodi zgolj nasprotni pol ljudi – ki pa je v manjšini. Ljudje, ki sem jih srečevala na teh seminarjih, so me povsem presenetili v obratni smeri: sami odgovorni, predani in načitani ljudje. Dejansko še nikjer nisem srečala agilitašev s tako visoko stopnjo poznavanja teorije šolanja. Njihovi psi so me temu primerno prijetno presenetili: velika večina psov je bila izvrstno izšolana, vsi pa so delali z veseljem, navdušenjem in z mahajočimi repi. Njihovi psi so zares izšolani do perfekcije, očitati jim ne gre niti ene napake: edino, kar jim manjka, je tisto nekaj več, presežek nad perfekcijo, tisto nekaj, česar se ne da naučiti iz knjig in kjer je potrebno slediti lastnemu občutku. Ta presežek so bržkone izgubili nekje med prebiranjem knjig o šolanju psov. Zato so tako zelo blizu popolnosti, a nad popolnostjo ne morejo seči. In prav zato jih je tako zelo impresionirala La, ki niti po naključju ni popolna – zato pa je veliko več …

Zanimivo je tudi, da so bili skoraj vsi moji gostitelji in udeleženci seminarjev, torej vsi zavzeti agilitaši, večinoma samski ali vsaj brez otrok. Bržkone je tako zato, ker je agility v Ameriki tako zelo drag šport, da ne moreš varčevati še za šolanje otrok, če se ukvarjaš z agilityjem. Poleg tega jim agility vzame ogromno časa, vsi njihovi vikendi so zasedeni s tekmami, na katere se vozijo tudi po 10 ur in več. Zavoljo enakega razloga se z agilityjem praviloma ne ukvarjajo mladi, ampak skoraj izključno bolje situirane gospe srednjih let. Večina uspešnih tekmovalcev pa se z agilityjem ukvarja profesionalno. Visoke uvrstitve na njihovih tekmah namreč avtomatično pomenijo množico ljudi, ki bi radi z njimi trenirali in ki so za to pripravljeni tudi mastno plačati.

Tudi vsi ti ljudje, ki so me povabili na seminar, so bili profesionalni pasji trenerji. Tako ti kot tudi vsi udeleženci seminarjev, ki sem jih srečala v tem mesecu mojega bivanja onstran luže, so živeli v eni od podeželskih hišic ali vsaj v naseljih hiš z vrtom. V mestih namreč nimajo veliko psov. Zato je La, ki je šla z nami na ogled New Yorka, v hipu postala največja znamenitost. Ljudje so se ustavljali in, zanimivo, vsi so svoja vprašanja naslavljali nanjo in ne name. Pse so v Ameriki res počlovečili do absurda. Na kar se nikakor nisem mogla navaditi, je bilo to, da čisto vsi svoje pse kličejo "my babbies", za svoje dojenčke torej, sami sebe pa imajo za njihove mamice in očke. Po mojem mnenju nekako ne najbolj zdrav odnos do psov …

Mimo tega pa moram priznati, da so me Američani prijetno presenetili s psom prijaznimi načini šolanja, pa tudi s svojo odprtostjo in prijaznostjo. Predsodkov o tem, da so Američani neumni in debeli, sem se tako do neke mere rešila. Toda še vedno sem na vprašanja, ali bi se tja kdaj preselila, seveda odločno odgovarjalaz "NE, nikoli".

Tega nikakor niso mogli razumeti: bilo jim je povsem nerazumljivo, zakaj sem raje filozof v Sloveniji kot profesionalne trenerka psov v Ameriki. Razlog pa je prav v tem, da tega ne morejo razumeti. Da je zanje vse merljivo in izmerljivo z denarjem.

Vse je merjeno po kriterijih donosnosti in koristnosti, vse mora biti za nekaj koristno, izkoristiti je treba sleherno minuto časa, časa (ali česarkoli drugega) se tam namreč ne sme zapravljati. Morda prav zato ne sprehajajo svojih psov, jih vodijo v pasje salone in navsezadnje zato hodijo tudi na seminarje. Da bi odkrili čudežno formulo, kako izšolati svetovnega prvaka … Ja, Amerika je res obljubljena dežela za trenerje psov in nočna mora filozofov. A ker se sama prištevam bolj med slednje kot med prve, ostajam v Sloveniji.

Log In