Menu

Socializacija tako ali drugače

piše: Silvia Trkman

Socializacija je postala priljubljena tema vseh novih pasjih lastnikov. Vsi govorijo le še o socializaciji, vsi samo še socailizirajo svoje pse in vsi si pod socializacijo predstavljajo igranje kužkov med seboj…

Nenehno me kličejo ljudje, ki bi se radi vključil v mojo malo šolo in vse, kar jih zanima, je, ali se kužki med seboj lahko igrajo in koliko se lahko igrajo. Povsem so razočarani, ko jim povem, da kužke v moji mali šoli spuščamo skupaj samo toliko, da jih lahko potem kličemo iz igre z drugimi psi v igro z vodnikom. In da veliko, veliko delamo na igri z vodnikom, na vzpostavljanju povezave z vodnikom, na delu vodnika s psom. Njim pa se zdi kuža za šolanje še premlad, radi bi zgolj to, da se malo socializira – kar jim pomeni to, da se igra z drugimi psi …

No, vsak slovar vas bo poučil, da je socalizacija "navajanje osebka na okolje, v katerem živi". In okolje naših psov smo v prvi vrsti mi. – Ali pa bi to vsaj morali biti.

Naši psi ne živijo v pasjem okolju, ampak v prvi vrsti v človeškem. Njihova socializacija bi morala vsebovati navajanje na življenje v mestu, na zvoke, hrupe in šume, na množico ljudi in seveda tudi na druge pse: toda prej v tem pomenu, da jih je kuža sposoben ignorirati, tako kot pač vse druge vplive okolja, ne pa, da k njim divje vleče in se potem ure in ure z njimi igra in seveda niti po naključju ne sliši klicev svojega vodnika – ki zanj sploh ni njegov vodnik. Če je namreč vse, kar naredimo za svojega mladega psa to, da ga pošteno "socializiramo" v tem pomenu, da mu omogočimo igro z drugimi psi, drugi psi postanejo njegovo krdelo. Psi so namreč krdelne živali in če s svojim kužkom ne tvorite krdela, če ga zgolj peljete na prvi travnik, kjer se lahko v nedogled igra z drugimi psi, potem si bo kuža pač poiskal svoje mesto v krdelu psov.

In potem drugi val telefonskih klicev: "Moj kuža ne pride, ko ga pokličem, samo drugi psi ga zanimajo". Kaj res? Le zakaj?

Seveda ne pride! Psi so krdelne živali in so radi s svojim krdelom. Če so njihovo krdelo drugi psi, potem, no … Veliko sreče pri odpoklicu …

Če ste njihovo krdelo vi, potem pa kar brez skrbi, s temi težavami se nikoli ne boste srečali. In ne, tega ne boste dosegli s tem, da se bo vaš kuža ure in ure "socializiral" z drugimi psi. To boste dosegli tako, da se boste z njim ure in ure igrali sami, ga med igro česa naučili in se sploh postavili v središče njegovega sveta, ker to kot alfa morate biti. To pa zanesljivo ne boste, če se boste vedli kot natakar, ki psu dvakrat na dan postreže obrok in ga potem pospremi do najbližjega travnika, kjer se bo lahko igral z drugimi psi. To zame pač ni socializacija. Je zgolj avtocesta do neposlušnega psa.

Zame je socializacija to, da se kuža nauči živeti s svojim vodnikom v njunem okolju. Ker v tem okolju seveda srečuje tudi druge pse, se mora kuža sicer naučiti, da gre za bitja, ki jih nikakor ne ogrožajo, ki jih lahko z dovoljenjem tudi pozdravi in se z njimi poigra, ki pa jih mora biti sposoben tudi ignorirati, če to želi njego vodnik. Zato bi moral biti glavni cilj malih šol to, da se kužki naučijo biti pozorni na svojega vodnika kljub drugim psom, in nikakor ne to, da se kužki veselo nadivjajo in so nato vsi lastniki neskončno zadovoljni, ker je njihov kuža naslednjih nekaj ur pri miru.

No, sama psov nimam zato, da dajo mir. Če bi hotela mir, psov sploh ne bi imela. Pse imam zato, da z njimi komuniciram; in to spodbujamo tudi v naši mali šoli: interakcija med psi je omejena, interakcija med vodnikom in psom pa mora biti čimbolj intenzivna, čimbolj živahna in čimbolj tesna. Vodnike učimo, kako vzpostaviti vez s psom, kako ga vzgojiti, kako ga šolati in seveda v prvi vrsti, kako ga dovolj navezati nase, da ga bodo bolj zanimali njegovi ljudje kot drugi psi.

Do tega pa lahko pridemo le z delom. To ni nekaj, kar bi prišlo s časom. Veliko novih lastnikov se poskuša pomiriti, da bodo kužki to prerasli, da morajo le odrasti. In da se morajo kot mladički zgolj igrati. Mladički se morajo sicer res veliko igrati: toda igrati se morajo predvsem s svojimi ljudmi!

Klaisčno opravičilo je, da se z mladičkom ne da veliko narediti, ker ima "kratko koncentracijo". To je sicer res, toda več kot boste z njim delali, daljšo in boljšo koncentracijo bo imel. Tudi koncentracije se namreč kuža lahko nauči. In male šole so zato, da se kuža nauči koncentrirati na vodnika tudi med drugimi psi, in ne zato, da se z njimi v nedogled igra. To je morda za inštruktorja res najlažje, vodnike pa ob takem pristopu čaka veliko težav. Iz neskončnega igranja z drugimi psi namreč ne izhajajo zgolj težave z odpoklicem, temveč tudi težave z agresivnostjo, pa čeprav je večina prepričana drugače. Večina je namreč prepričana, da se agresivnemu psu najlaže izogne tako, da mu kot mladičku omogočimo čimveč stikov z drugimi psi. Dobre namere pa se končajo tako, da kuža išče svoje mesto v pasjem krdelu, če je potrebno, tudi z agresijo. To je klasična napaka lastnikov tako imenovanih nevarnih pasem: pitbulček, ki se lahko v nedogled igra z drugimi kužki, se kmalu zave svoje fizične premoči nad drugimi psi in problemi so tu.

Mladiček se seveda mora naučiti komuniciranja z drugimi psi. Toda predvsem se mora naučiti, da je najbolj zabavno komunicirati s svojim vodnikom.

In kako ga v to prepričati? Tako, da se z mladičkom čimveč igramo in ga med igro tudi česa naučimo. Karkoli že učimo psa, če to seveda počnemo na psu prijazen način, krepi povezavo med vodnikom n psom; kuža se uči, kako se učiti, njegov vodnik pa, kako učiti. Zato bo šla vsaka naslednja vaja hitreje in laže.

Za učenje ni nikoli prezgodaj, kuža se najbolj intenzivno uči od tretjega tedna naprej in prav je, da se kar najprej nauči, kako sodelovati s svojim vodnikom. Zato svojim malošolnikom svetujem, naj psiček vse obroke dobi kot serijo nagrad za delo s svojim človekom. S tem smo prisiljeni, da s kužkom večkrat na dan intenzivno delamo, kar pomeni, da hkrati z njim vzpostavljamo krdelne odnose in ga učimo pravil, ki veljajo v našem krdeu. Posledično je psičku tako kmalu povsem jasno, kdo je vodja krdela in tako nikoli ne bo čutil potrebe, da bi to postal sam, pa tudi ne potrebe po vzpostavljanju krdela z drugimi psi.

Ja, ukvarjanje z mladičkom vzame veliko časa in veliko truda, toda… Če za kužka nimamo časa in vanj nismo pripravljeni vlagati truda in hočemo zgolj to, da nam da mir … le zakaj bi ga potem sploh imeli?

Žal je zadnja leta tudi pri nas vse bolj čutiti kulturo "pasjih parkov", ki zaenkrat sicer še niso parki, so le najbližji travnik ob blokovskem naselju, kjer se dobivajo skrbniki psov, ki veselo klepetajo, medtem ko se njihovi kužki divje igrajo. Za veliko teh psov je to edini zabavni del dneva: njihovi skrbniki jih sicer redno hranijo in jih vsak dan odpeljejo do najbližjega travnika, tu pa se njihova interakcija tudi konča. Kužkovo edino krdelo, ki je z njim pripravljeno komunicirati, so drugi psi in prav to je vir preštevilnih težav.

Sama se vedno čudim predvsem temu, čemu so ljudje pripravljeni kupovati psa za družbo drugim psom. Zakaj kupiti psa, skrbeti in odgovarjati zanj, če pa imaš z njim le toliko stika, kot je treba, da ga vsak dan nahraniš in odpelješ k drugimpsom? Ponavadi so to prav tisti ljudje, ki ob vsaki misli na pasja tekmovanja in razstave ogorčeno komentirajo, da to pa nikakor ne, da imajo svoje pse "samo zase".

No, sama se sicer vsak konec tedna udeležujem tekmovanj, pa vendar imam svoje pse "samo zase". Imam jih samo zase, ne za druge pse. Samo jaz jih sprehajam, sama se z njimi igram, sama jih vzgajam in šolam – ne drugi psi. Za druge pse nikoli ne bi kupila psa, psa si vedno omislim samo zase. In samo, kadar sem prepričana, da imam dovolj časa, ki ga bom lahko namenila mladičku. Če zanj nimam časa, si ga pač ne omislim.

Sprehajanje, vzgajanje in šolanje psičkov je zame edini smisel lastništva psa in teh nalog nikoli ne bi zaupala krdelu psov na najbližjem travniku. Ker je kuža moj in ne njihov, ga sprehajam, zabavam in vzgajam jaz. Ker ga imam samo zase. Ne za na vrt, ne za druge pse, ampak zase. Samo zase.

Log In